Po krajšem premoru zaradi koronskih ukrepov je GZ Vodice ponovno organizirala tradicionalno ekskurzijo za veteranke in veterane. Smer letošnjega obiska je bila Notranjska, termin za ogled je bil petek, 13.oktobra.

Zjutraj nas je avtobus pobiral na dogovorjenih postajah in nas po avtocesti zapeljal do Unca. Tam se nam je pridružila lokalna turistična vodnica ga. Alenka Veber, ki nas je vodila po glavnih znamenitostih od Unca do hrvaške meje in še malo čez njo.

Začeli smo z ogledom znamenitosti Rakovega Škocjana. Najprej smo se ustavili nad velikim naravnim mostom, si ogledali ruševine cerkve sv. Kacijana, po katerem ima dolina reke Rak tudi ime. Spustili smo se do reke Rak, ki zaradi nizkega vodostaja izgine v podzemlje še pred velikim mostom. Nadaljevali smo z vožnjo do malega naravnega mostu, ki smo si ga tudi ogledali. Sledila je vožnja skozi Cerknico do Dolenjega jezera, kjer smo si privoščili jutranjo kavico ali čaj ter pojedli sendvič. Malce smo se sprehodili do Cerkniškega jezera oziroma ostanek le-tega pri požiralniku Rešeto.

Nadaljevali smo z vožnjo v Loško dolino mimo Kozarišča do gradu Snežnik. Ogledali smo si obnovljeni grad in njegovo muzejsko zbirko. Grad se prvič omenja v letu 1269 v lasti gospode snežniške (Schneberg). V času njegove zgodovine je menjal več lastnikov, ki so ga uporabljali kot lovski dvorec. Zadnji lastniki Scheonburg-Waldenburgi so ga upravljali skoraj 100 let do leta 1945. Pred leti je bil uspešno obnovljen. Danes ga upravlja Narodni muzej Slovenije.

Po ogledu Snežnika smo se odpravili v Babno polje, si panoramsko ogledali kraj in se ustavili na Rihtarjevi domačiji, kjer ima sedež Zavod Rihtarjeva domačija. Vodi ga Alenka Veber, ki se je po več desetletjih življenja in dela v Ljubljani odločila, da se vrne v domače kraje in se posveti delu v zavodu. Na delno obnovljeni domačiji nam je predstavila življenje v teh krajih nekoč in danes, zgodbo svojih prednikov in še zlasti problematiko demence.  Ta je prizadela tudi njeno mamo, s katero je živela  na tej domačiji. Zanimivi predstavitvi je sledil obisk lokalnega prostovoljnega gasilskega društva v centru naselja.

Vodnica nam je pripravila srečanje s predstavnikoma PGD Babno polje, ki sta nam predstavila društvo in njihove najnovejše pridobitve. Društvo združuje okoli sto članov ali skoraj vsakega drugega krajana Babnega polja. Pred kratkim so gasilci zgradili prizidek h gasilskemu domu in tako pridobili dodatni dve garaži, veliko sejno sobo in kuhinjo. Poleg lepo urejenih prostorov, ki so jih sami uredili, so od občine prejeli tudi novo terensko gasilsko vozilo za šest oseb. Vozilo in oprema sta prilagojena potrebam društva za intervencije na terenu. Nadgrajeno in opremljeno je na ruskem podvozju, ima štirikolesni pogon, ustrezno cevno karoserijsko zaščito za intervencije na terenu, približno 3.000 l cisterno, agregat, črpalko in potrebno gasilsko opremo. Je prav impozantno vozilo. Nekaj dela morajo še izvesti pri ureditvi okolice doma, da bo vse pripravljeno za praznovanje 100. obletnice delovanja. To bo poleti 2024. Priprave na obletnico že potekajo.

Po zanimivi predstavitvi v Babnem polju nas je pot vodila še v sosednji kraj, nekaj kilometrov naprej, v Prezid , že na Hrvaškem. Tam so nas lepo sprejeli predstavniki lokalnega »vatrogasnega društva« in nas seznanili s podatki o kraju in društvu, ki je pred leti praznovalo že 130 let delovanja. G. Žagar, predstavnik društva, nam je razkazal manjši gasilski muzej v katerem hranijo nekaj zanimivih in starih predmetov, kot so ročne črpalke, stare lestve, voz za prevoz gasilcev, voz s kadjo za dostavo vode na meso požara, nekaj starih uniform in kot zanimivost tudi mrliški voz, kajti za pokop krajanov so včasih skrbeli predstavniki gasilcev.  Zahvalili smo se za prijazen sprejem in predstavitev z željo, da se po možnosti še kdaj srečamo.

Ker se je dan že prevešal proti večeru, smo krenili proti domu, pred Cerknico smo se podprli s poznim kosilom, se v Uncu poslovili od duhovite in informacij polne turistične vodnice ga. Alenke Veber, ter se zadovoljni vrnili domov. Tako petek, 13.oktober za veteranke in veterane GZ Vodice tako ni bil nesrečen dan temveč prijeten, sončen, topel jesenski dan , poln doživetij in spoznanj. Upajmo, da bo še več takih.

Zapisal: Jože Rožmanec